Gorazd Stražišar

So me povabili prijatelji, ki že kar nekaj časa hodijo po vrvi...

naj probam. Ker sem sam bolj pristaš športov, ki mi vsaj malo poženejo kri po žilah, sem najprej vprašal v čem je bistvo. Probaš hoditi po vrvi in ko se naučiš, pač hodiš po vrvi. Sem in tja. In?

»Boš videl, to je nekaj tako drugačnega, zanimivega, hecnega« in ne vem kaj še vse, so mi rekli. Pa sem se še vseeno malo norca delal iz njih, seveda ne v njihovi prisotnosti, v smislu, kaj pa je tu zanimivega.

Pa sem vseeno šel. Če ne greš, ne veš. Velja še za vse kaj drugega kot za spoznavanje naše okrogle plave kugle. Šel v dvorano kjer »sleklajnajo«.

Najprej so mi pokazali, saj kot za vsako stvar, tudi za hojo po vrvi obstaja nekaj osnov, pravil, po katerih se lažje naučimo. Oni so kar dobro hodili in na prvi pogled je izgledala stvar dokaj enostavna in nezanimiva. Kot sem že rekel. Sem in tja. In?

Sezul sem se, saj se mi je zdelo nekako bolj prvinsko, da z boso nogo občutim gurtno pod seboj. Da bom kot Tarzan na lijani, visoko v krošnjah džungle. Pa sem bil samo nekaj centimetrov nad tlemi. Občutek je podoben. Kot da bi bil visoko nad tlemi. Seveda ni šlo brez pomoči. Vsaj na eni strani moraš imeti nekaj opore, da se lahko nasloniš, ko te začne vleči na eno stran. Pogled sem moral usmeriti v eno točko na drugi strani vrvi, saj mi je pogled na moje bose noge takoj povzročil nekontrolirano nihanje gurtne. In jasno, sestop. Če bi bil višje, kot Tarzan, bi bil padec globok. Je pa spet občutek podoben. Kot da padaš, čeprav samo sestopiš.

Po nekaj minutah naprezanja sem bil ves prepoten in čutil sem vse mišice telesa. Razumem, da so trpele noge, saj v pokrčeni drži, ves napet in osredotočen na lovljenje ravnotežja niti ne opaziš, da imaš vse telo napeto kot gurtna pod teboj, ampak da so bolele roke in rame, ki so samo pomagale loviti ravnotežje, to pa je res zanimivo.

Pet minut in počitek. Tako gre to. Malo razmisleka o storjenih napakah, pa naprej. Seveda gre vedno bolje. Še posebno, če imaš ob sebi mojstre kot so bili Jaka, Miha in Iris. Ajde, da ona dva hodita po vrvi kot po tleh, saj sta na koncu koncev trialista na kolesu in ti morajo imeti občutek za ravnotežje. Ampak Iris ni trialistka, pa je ravno tako z lahkoto hodila.

Iztegnjene in od komolcev navzgor ali naprej obrnjene roke, zamaknjen pogled v oddaljeno točko, popolna koncentracija. Vse to spominja na vrače pri obredu, na plešoče pave ali kakšne podobno našopirjene ptice. Tudi sami občutki so pri učenju te veščine zanimivi in nič kaj športni. V tem je nekaj več. Mogoče so že zato v preteklosti tako občudovali vrvohodce in zato še sedaj drugače gledamo na vse ki »hodijo po vrvi« .

Za konec bi rekel, da je slackline zanimiva športna zvrst, krasno dopolnilo vsakemu športu in izziv napeti ga kjerkoli ter premagati razdaljo med točkama pripetja. Seveda se moramo zavedati, da višje kot vrv je, težje je. Ali bolje rečeno, globje kot lahko pademo, bolj je psihično naporno in hitreje nam spodleti. V cirkusu je bila vedno spodaj varovalna mreža. Naj bo pri nas vsaj voda, če smo visoko. <<nazaj